Erekcija je zmožnost doseganja in ohranjanja zadostne čvrstosti spolnega uda za uspešen začetek in dokončanje spolnega odnosa.
Sposobnost doseganja in ohranitve močne erekcije je več kot samo stvar spolnosti.
Erekcija lahko vpliva na samozavest moškega na vseh življenjskih področjih.
V resnici ima
erekcija moškega mnogo manj opraviti z njegovo spolnostjo ali moškostjo kot pa z njegovim splošnim zdravstvenim stanjem.
Moški spolni ud (penis) sestavljata dva vzporedna vzdolžna valja erektilnega tkiva, t. i. brecil spolnega uda (corpora cavernosa), in manjši valj, brecilo sečnice (corpus spongiosum), ki obdaja sečnico in oblikuje glavico spolnega uda (glans penis). Brecila sta iz gobastega tkiva, ki ga obdaja čvrsta opna. Posebni mehanizmi uravnavajo dotok in odtok krvi v brecilih, zaradi česar se lahko spolni ud zelo hitro napolni s krvjo ter nabrekne in otrdi. To stanje imenujemo erekcija.
Mehanizem erekcije
Ko je moški mlad, se mu zdi doseganje in ohranjanje erekcije nekaj naravnega in preprostega. Včasih je dovolj že bežna misel. Toda pod površjem, v našem telesu se dogaja veliko aktivnosti, ki povzročijo – in ohranijo – erekcijo. Erekcija je posledica kompleksnih živčnih in žilnih interakcij, ki so ponavadi povezane s spolno vzburjenostjo. Krvni obtok ima pomembno vlogo pri doseganju in ohranjanju erekcije.
Ko ste spolno vzburjeni, se vaši možgani in živčne celice odzovejo na spolne dražljaje s pošiljanjem signalov prek hrbtenjače do lokalnega živčevja v penisu. Signali iz možganov v spolnem udu povzročijo sproščanje dušikovega oksida (NO), zaradi katerega se mišice v penisu sprostijo. To omogoči povečan dotok krvi in napolnitev gobastega tkiva v brecilih s krvjo. Penis iz tega razloga nabrekne in se dvigne. Ko se brecila večata, pritiskata na membrani, ki ju obdajata. Pritisk na membrani povzroči pritisk na (odtočne žile) vene, ki odvajajo kri iz penisa, zaradi česar kri ostane »ujeta« v brecilih, penis pa se ohranja nabreknjen in otrdel.
Dokler traja EREKCIJA, je kri »ujeta« v penisu.
Med erekcijo je v spolnem udu šestkrat več krvi kot takrat, ko je ohlapen.
Erekcija preneha po izlivu semena (ejakulaciji) ali če zaradi zunanjih motenj prenehajo prihajati signali, ki so jo povzročili. Dotok krvi in s tem pritisk brecil na odvodne žile se zmanjša, kri steče iz brecil in spolni ud uplahne. Encim, ki posredno zmanjšuje pritisk na odtočne žile vene in s tem povrne penis v normalno -ohlapno stanje se imenuje fosfodiesteraza tipa 5 (PDE5).
Pravo revolucijo v zdravljenju EM je preneslo odkritje zdravil zaviralcev fosfodiesteraze tip 5 (PDE5). Ta zdravila zavirajo delovanje encima fosfodiesteraze tipa 5 ter potencirajo učinek NO (dušikovega oksida) in tako omogočijo nastanek oz. ohranjanje erekcije. Trenutno so na voljo tri zdravila tega tipa (Viagra, Cialis in Levitra)
Molekularni pogled nastanka erekcije in delovanja zdravil
• Med spolno stimulacijo signali iz možganov v spolnem udu povzročijo sproščanje dušikovega oksida (NO).
• NO se prenese v gladko mišično celico, kjer aktivira encim gvanilat ciklazo (GC), ki proizvaja ciklični gvanozin monofosfat (cGMP).
• Povečana količina cGMP povzroči prehajanje kalcija iz celice, zaradi česar se koncentracija kalcija v celici zmanjša. Rezultat je sprostitev gladke mišične celice.
• Posledica je razširitev dovodnih žil ter s tem večji dotok in akumulacija krvi v spolnem udu, kar povzroči erekcijo.
NO širi žile in s tem poveča dotok krvi v moški spolni ud.
Vpliv zdravil na erekcijo
• Po ejakulaciji encim fosfodiesteraza tipa 5 (PDE5) zmanjša količino cGMP, zaradi česar se spolni ud vrne v ohlapno stanje.
Zaviralci encima fosfodiesteraze tipa 5 (npr. sildenafil) preprečijo zmanjšanje količine cGMP, potencirajo učinek dušikovega oksida NO in tako omogočijo nastanek oz. ohranjanje erekcije. Zdravila sama po sebi ne delujejo, erekcija se pojavi le ob ustrezni spolni želji in stimulaciji.
EREKCIJA IN MOTNJA EREKCIJE
